Ranko Rajović: Skakanje po blatu je življenjskega pomena
Otrok mora skakati po blatu, plezati po drevesu, skakati po postelji, ker na ta način stimulira razvoj kognitivnih sposobnosti.
Otrok se mora igrati in raziskovati
Ali poznate kakšnega zdravega otroka, ki ne bi želel steči do blatne luže z željo, da bi po njej gazil, skakal, pljuskal ali jo preskočil? Od kje ta potreba? Najpomembnejše delo možganov je izbiranje, zatem obdelava informacij, kar tudi je inteligenca. Prav zaradi tega ima otrok v obdobju svojega razvoja instinktivno potrebo po zbiranju čim več informacij, se pravi, da se čim več nauči.
Če si predstavljamo naslednjo situacijo, nam bo to jasno: bežimo pred tropom volkov, ki nam sledi. Najverjetneje nas bodo ujeli čez dve, tri minute. Do zavetišča pa imamo dve minuti. V tem momentu prevzemajo možgani celotni nadzor in nas ne vprašajo skoraj nič, ker zdaj ni časa za razmišljanje. Vsak gib, vsaka podrobnost je v tem trenutku pomembna. Naše življenje je v tej situaciji odvisno od tega, kar smo se do tega trenutka naučili. V polnem teku 20 metrov pred seboj zagledamo oviro na poti – vejo v višini kolkov, desno je prepad, levo pa neprehoden gozd. Razumljivo je, da s te gozdne poti ne moremo skreniti. Ker gre za življenjsko nevarnost, možgani vključijo svoje rezervne kapacitete in delajo sedemkrat hitreje in v tej situaciji prejemajo veliko večje število slik, kot je to običajno. Zaradi tega se nam zdi, kot da smo v upočasnjenem posnetku, ena sekunda se zdi kot sedem sekund. Realno človek v polnem teku 20 metrov preteče v treh sekundah. Nam pa se zdi, da nikoli ne bomo pritekli do te veje in to traja za nas okoli 20 sekund.
Od kod možganom ta vrhunska sposobnost, da upočasnijo čas? To je evolucijska prilagoditev, ki se je razvijala milijone let, možgani nam na ta način dajejo dodatni čas, da najdemo rešitev. In medtem ko tečemo proti veji, do katere nikakor ne pridemo, možgani opazijo, da na veji ni niti enega lista. Vse naokoli pa je polno listja. Možgani nam pošljejo sliko iz otroštva, ko smo kot otroci v gozdu lomili suhe veje. In zaključimo, da je ta veja suha in dojamemo, da nam ni treba te veje ne preskočiti ne se zvleči pod njo, ampak jo v polnem teku zlomimo s svojim telesom. Zakaj nismo kot otroci suhih vej lomili s svojim telesom, ko smo se sprehajali po gozdu? Mogoče bi se ustavili pred to suho vejo in izgubili dragocene 3-4 sekunde. Mogoče celo življenje. Jasno je, da je najpomembnejše delo možganov zbiranje informacij, ki jih bodo obdelali, ko bo to potrebno in tako se tvorijo povezave med posameznimi deli možganske skorje velikih možganov, kar pozitivno vpliva na otrokove kognitivne sposobnosti.
Obdelovanje in povezovanje informacij je bistvo inteligence. Tako da je razumljivo, zakaj mora otrok skakati po blatu, plezati po drevesih, skakati po postelji, ker tako stimulira razvoj svojih kognitivnih sposobnosti. Vprašanje je, kaj bo z današnjim otrokom, ki vsak dan leži po 2-3 ure? Zaradi tega izostaja na tisoče vhodnih impulzov in s tem se slabše stimulirajo določeni fiziološki mehanizmi, ki počasi izpadajo iz uporabe ( dinamična akomodacija očesa, fiksacija predmeta v gibanju, kompleksne vrste gibov pri teku …) Nekdo bi pomislil, da je tudi gledanje video igric dober način, da možgani sprejmejo tisoče impulzov, vendar to ni dejavnost, ki je v skladu z današnjo evolucijo.
Dobro znana je Teslova misel, da smo mi produkt stoletij neprestanega prilagajanja in da velike in nagle spremembe lahko proizvedejo nepredvidene in verjetno tudi katastrofalne posledice. Zato je pomembno, da otrok v otroštvu čim več časa preživi v teku, skakanju, preskakovanju, prebijanju, da biva v naravi, da pleza po drevesih ipd. in tako aktivira in pomaga razvoj pomembnih delov možganske skorje. Zato je dolžnost staršev, da omogočijo vse te aktivnosti, ker tako pomagajo pri razvoju skupnih sposobnosti otroka in ga pripravljajo na življenje. Obstaja veliko stvari, ki jih starši lahko naredijo. Zdaj, ko prihaja pomladno in poletno deževje, bi jim za začetek bilo dobro nabaviti dežne škornje in jim pustiti, da hodijo ali celo skačejo po lužah ali blatu, kolikor jim je volja. Namesto da jih omejujemo, jim zagotovimo varno okolje za raziskovanje in veselje v naravi.
Vir: NTC Slovenija.